SOGOVORNIKI

Milan Kučan je bil drugič izvoljen za predsednika Slovenije novembra 1997.

Kandidiral je kot neodvisni kandidat na državljanski listi in bil izvoljen v prvem krogu, proti sedmim protikandidatom, s 55,54% glasov. Drugi petletni predsedniški mandat je nastopil 23. decembra 1997. Velika večina volivcev je podprla njegove poglede na družbeno prenovo in utrditev države. Ta večina tudi sprejema njegov način opravljanja predsedniških dolžnosti, ko s prepričljivostjo besede in argumentov ter moralno avtoriteto prispeva k uveljavljanju temeljnih ustavnih, družbenih in moralnih vrednot in s tem k ustvarjanju razmer za uspešen razvoj družbe in posameznika. Podprla je njegovo zavzemanje za produktivno sodelovanje dela in kapitala, za zagotavljanje socialne varnosti, svobodnega trga in pravne varnosti. Podprla je program, za katerega so se Slovenci odločili že ob razglasitvi samostojnosti: za demokratično Slovenijo, za pravno in socialno državo, za vključevanje Slovenije v evroatlantske integracijske procese.

Milan Kučan se je začel profesionalno ukvarjati s politiko takoj po končani fakulteti. Njegove poglede na politične procese in mednacionalne odnose so v veliki meri izoblikovale praktične izkušnje, ki jih je dobil pri opravljanju političnih vlog v beograjskih zveznih organih, kjer ni bilo pripravljenosti za temeljite, politične in gospodarske reforme. Njegove reformistične opredelitve in njegova zavezanost demokratičnim političnim načelom so dobile večji odmev v Sloveniji, ko je prevzel vodenje slovenske partije leta 1986. V enem svojih prvih javnih nastopov v Sloveniji se je Milan Kučan zavzel za odprt politični dialog. Državljanom Slovenije je dal zagotovilo, da bo storil vse, da bi širil prostor političnih svoboščin in prostor spoštovanja človekovega dostojanstva. Po dveh letih njegovega predsednikovanja je v Sloveniji v polni meri zaživela slovenska politična pomlad, tuji komentatorji pa so o Sloveniji pisali kot o otoku politične svobode nekdanjega političnega Vzhoda. Zavzemal se je za ločitev partije od države in za politični pluralizem. Dvignil je svoj glas proti nacionalni neenakopravnosti in proti tokovom, ki so vodili v izredna stanja in krvavo vojno v Jugoslaviji. To je storil tudi, ko se je branila pravica albanske narodnosti in avtonomnosti Kosova. Ko se je Jugoslavija začela spreminjati v nevarno žarišče, ki je ogrožalo mir in varnost evropskih držav, je iskal poti za dogovor za mirno razdružitev Jugoslavije z uveljavitvijo pravice narodov do samoodločbe. Bil je prepričan, da je za jugoslovanske narode najbolj tvegano nasilno ohranjanje Jugoslavije . Je zavzet zagovornik iskanja nenasilnih rešitev. To je dokazal tudi v času, ko je bila Slovenija žrtev agresije jugoslovanske vojske in je uspel pridobiti politično soglasje za Brionsko deklaracijo, ki je odločila o miru v Sloveniji. Milan Kučan je vodil državo, ko je Slovenija uresničila svoj dolgoletni sen o samostojnosti in postala članica Organizacije združenih narodov.

Leta 1989 so bile v Sloveniji ustanovljene prve politične stranke. Vse od takrat ostaja predsednik Kučan najpopularnejša osebnost v Sloveniji, o čemer govorijo tudi rezultati javnomnenjskih raziskav slovenskih raziskovalnih institucij in rednih mesečnih raziskav slovenskih dnevnikov. Leta 1990 je bil na prvih večstrankarskih parlamentarnih volitvah po letu 1945 izvoljen za predsednika predsedstva Slovenije, takratne jugoslovanske republike. Kot predsednik predsedstva se je opredelil za nadstrankarsko delovanje, si prizadeval za čim večje soglasje med političnimi silami in za nacionalno spravo. Leta 1992, na prvih neposrednih volitvah v samostojni republiki Sloveniji, ko je prav tako kandidiral kot neodvisni kandidat na državljanski listi, je bil izvoljen v prvem krogu proti sedmim kandidatom s 64% glasovi.

Predsednik Kučan je prejel številna visoka tuja priznanja in odlikovanja. Leta 1993 ga je papež Janez Pavel II imenoval za Viteza s kolajno Pijevega reda.

Milan Kučan se je rodil 14. januarja 1941 v prekmurski vasi Križevci, na slovensko-madžarski meji. Odraščal je v učiteljski družini, v protestantskem okolju. Že v tretjem letu starosti je ostal brez očeta, ki so ga kot oficirja odporniškega gibanja ubili nemški nacisti. Osnovno šolo in gimnazijo je po zlomu nacizma leta 1945 obiskoval v Murski Soboti. Diplomiral je 1964 na Pravni fakulteti v Ljubljani. Je poročen in oče dveh hčera. Ana je leta 1992 magistrirala na Harvardski univerzi iz pokrajinske arhitekture in doktorirala na Univerzi v Ljubljani leta 1996, hči Špela je diplomirala iz španskega jezika.