BILATERALNO SODELOVANJE

V Sloveniji živi približno 300 Judov (po zadnjem popisu 202). Vsi niso vključeni v Judovsko skupnost Slovenije in ne v Judovsko občino Ljubljane. V nekaterih slovenskih krajih jih živi manj, le po ena ali dve, tri judovske družine. Poleg Judovske občine Ljubljana delujeta še dve poverjeništvi v Mariboru in Murski Soboti.

Veliko več Judov je živelo na območju Slovenije v preteklosti. V južnoslovanske dežele so prišli že za časa Aleksandra Makedonskega. Najzgodnejše omembe Judov na slovenskem etničnem ozemlju so iz Koroške, v 13. stoletju se omenjajo predvsem kot posojevalci denarja v Brežah, Beljaku, Celovcu, Št. Vidu ob Glini. V Mariboru se omenjajo med leti 1274 in 1296, a so se tam naselili že prej. Prvi dokument, ki omenja Jude na Ptuju, nosi letnico 1286, nekaj podatkov obstaja za celjske Jude iz srede 14. stoletja. Leta 1374 se omenjajo Judje v Slovenj Gradcu, v Gorici že prej - leta 1316. V Kopru, Izoli in Piranu so omenjeni od 14. stoletja dalje.

V Ljubljano so prišli okoli leta 1327, naselili so se na območju današnjega Novega trga, zlasti tam, kjer sta Židovska ulica in Židovska steza. Ti dve ohranjata spomin na židovsko četrt, sinagoga pa naj bi nekdaj stala tam, kjer je Židovska steza 4. Očitno pa so si Judje s svojimi, predvsem bančnimi posli, nakopali veliko sovražnikov. A ne samo v Ljubljani, tudi drugod, meščani so pritiskali na deželne stanove in ti na cesarja, dokler ni izdal ukaza o izgonu Judov s Štajerske - 10. marca 1496 in nekaj dni zatem še ukaza o izgonu Judov s Koroškega. 15. Januarja, 1515 pa je bil izdan še ukaz o izgonu Judov s Kranjske.

Po tem izgonu so prihajali v naše kraje le redki Judje. Četudi so tu trgovali, se niso za stalno naseljevali, vsaj ne v Ljubljani, vse dokler ni tolerančni patent cesarja Jožefa II. priznal svobodo vere in bogoslužja. V Ljubljani se je prepoved naseljevanja Judov ohranila še dlje, do leta 1867, ko so z ustavnimi zakoni postali enakopravni vsi državljani Avstro-Ogrske. Zato sploh ni čudno, če ob ljudskem štetju leta 1857 ni bilo v Ljubljani niti enega Juda. So pa bili v tem času Judje v nekaterih drugih krajih. V Prekmurju so jih leta 1853 našteli 383, leta1889 pa že 1107. V Prekmurju so se začeli naseljevati v drugi polovici 18. stoletja. V Lendavi so imeli prvi bogoslužni prostor že v drugi polovici 18. stoletja. Kasneje so zgradili sinagogo, ne samo v Lendavi, tudi v Beltincih in Murski Soboti. V Lendavi so imeli tudi židovsko šolo.

Najhuje je bilo za Jude med drugo svetovno vojno, ko so mnoge odgnali v Auschwitz.

Število Judov na Slovenskem se je po drugi svetovni vojni bistveno zmanjšalo. V Lendavi danes živi le eden, v Murski Soboti devet, ena družina v Kopru, štiri na Dolenjskem, ena v Novi Gorici, pa v Kranjski Gori. Ostali pa so nekateri spomeniki, ki spominjajo na čase, ko se bile skupnosti Judov na Slovenskem bolj številne, njihova vloga pa občutna v gospodarskem življenju nekaterih mest.

Sinagoga še stoji v Lendavi, deloma je že prenovljena. Sinagogo v Murski Soboti in Beltincih so v šestdesetih letih tega stoletja podrli. Stoji pa še v Mariboru, kjer jo tudi prenavljajo.

Nekaj spomenikov judovstva je še v muzejih (največ v Pokrajinskem muzeju v Murski Soboti, kjer je zbirka o Judih vključena v stalno postavitev, načrtujejo pa tudi Judovski muzej) in na pokopališčih posamezni judovski grobovi - v Štanjelu in Kidričevem.

Rodna Gruda, april 1999 (Darinka Kladnik)